O Augustu Boalu in začetkih gledališča zatiranih

Augusto Boal (1931 – 2009), brazilski gledališki režiser, dramatik in politik, je v petdesetih letih prejšnjega stoletja med diktaturo brazilske vojske pod imenom Theatre of the Oppressed začel razvijati posebne gledališke tehnike, s katerimi so akterji prenašali družbeno kritično sporočilo.

Takratna ureditev civilnemu prebivalstvu ni omogočala javnega izražanja mnenj, Boal pa je s premestitvijo gledališča v vsakdanji prostor in med vsakdanje ljudi želel poudariti, da tudi ti lahko aktivno vplivajo na družbeno-politično dogajanje.

Boal je raznovrstne tehnike – vse temeljijo na interakciji med gledalcem in igralcem – razvil pod vplivom Paula Freire in jih že zelo zgodaj vpeljal tudi v evropski prostor. Gledališče zatiranih je nato ustanovil na celinah vsega sveta in o njem predaval vse do svoje smrti 2009.

V svojih začetkih je Boal uporabljal predvsem t.i. tehniko spontane dramaturgije, kjer občinstvo lahko ustavi igralce na kateri koli točki predstave, običajno takrat, kadar gre za prizor zatiranja. Publika lahko predlaga kakršen koli razplet igre, običajno pa črpa iz svoje lastne (negativne, zatirane) izkušnje. S tem je Boal želel prestrukturirati tudi osnovno formo klasičnega gledališča, kjer igralci simbolično nadvladujejo publiko, so nekakšna metafora vladajočega, aktivnega razreda, medtem ko so gledalci zgolj pasivni objekti, ki nad potekom predstave in njenim koncem nimajo pregleda niti vpliva moči. Skozi gledališke tehnike želi Boal ljudi spodbuditi k aktivnemu državljanstvu, k aktivni politični in družbeni participaciji in prepričanju, da na družbene spremembe lahko vplivajo tudi navidezno politično šibki in nepomembni akterji.