Izbrane gledališke tehnike:
- ponujajo orodje za analizo družbenih konfliktov;
- dvigujejo osveščenost glede globalnih tematik;
- povečujejo učne spretnosti, ki delujejo v smeri sprememb;
- trenerje opremijo s tehnikami, ki so enostavne za uporabo in za delo v skupnosti;
- ustvarjajo motivacijo za strukturne lokalno-globalne družbene spremembe in ponujajo orodja za konkretiziranje želja in zahtev;
- razvijejo participatorno in aktivno obliko gledališča, ki vključuje veliko število ljudi.

OPIS POSAMEZNIH GLEDALIŠKIH TEHNIK

simultana dramaturgija | slikovno gledališče | forumsko gledališčečasopisno gledališče | nevidno gledališče | breaking repression | analitično gledališče | rituali in maske | zakonodajno gledališče | mavrica želja

SIMULTANA DRAMATURGIJA

Gledalci kot skupnost imajo v tej tehniki poglavitno vlogo: igralec lahko kadarkoli ustavi potek predstave in publiko vpraša za mnenje oz. njihov predlog izteka predstave. Ta tehnika aktivira gledalce in jih iz zatišja udobnih naslanjačev postavi v razmišljujočo pozicijo. Publika dobi moč usmerjanja predstave, igralčeva glavna funkcija pa je, da z njo vzpostavi in vodi kvaliteten in spodbujajoč dialog. S tem gledalci dobijo zagon in spodbudo, da z lastnim aktivizmom lahko vplivajo tudi na družbeno politično življenje svoje okolice.

SLIKOVNO GLEDALIŠČE

Udeleženci oblikujejo svoje telo in ga postavijo v pozicijo, ki predstavlja individualne emocije, dogodke, spomine. Izhodišče te tehnike je, da ponuja možnosti za terapevtsko delo z vsemi udeleženci, tako na individualnem kot tudi na skupinskem nivoju. Mimika in geste našega telesa ne filtrirajo misli, kot to lahko počnemo preko govora. Vendar pa slikovno gledališče deluje dialektično; udeleženci lahko en drugega tudi popravljajo, dokler v telesnih in neočiščenih skulpturah ne najdejo skupnega konsenza. Skozi telo lahko izrazimo drugačne občutke in na drugačen način; vsaka beseda ima denotacijo, ki je skupna večini ljudi, na ravni konotacije – to pa udeleženci najbolj izrazijo prav skozi telo. Boal daje za primer objem, ki kot beseda pomeni sklenitev rok čez rame drugega, v resnici pa ga vsak posameznik v vsaki situaciji lahko dojame drugače: kot močnega, nežnega, begajočega, neprijetnega ipd.

FORUMSKO GLEDALIŠČE

Tehnika foruma na nek način nadgrajuje simultano dramaturgijo, vendar pa vključi akterje, ki so bili ali so še v resnici zatirani. Skoznjo se je razvila vloga spect-actorja (angl. spectator + actor). Forum se običajno uporablja v političnem gledališču, v katerem naj si gledalci ne bi spremembe zgolj zamišljali, ampak imajo tudi možnost, da nanje aktivno vplivajo, kolektivno reflektirajo represijo in skozi celoten proces postanejo zreli za sodelovanje v resnični družbeni akciji. Uporabniki tehnike so običajno zatirane in diskriminirane skupnosti in njihovi posamezniki, vendar pa igrajo načrtno, po vnaprej sestavljenem scenariju; izbrana tema mora biti torej relevantna za specifično izbrano publiko. Tako kot pri spontani dramaturgiji ima tudi forumska tehnika dve stopnji: najprej igralec odigra določeno situacijo, kjer je zaključek igre negativen za zatirano skupino oz. posameznike. Nato igro ponovi in udeleženci lahko na katerem koli mestu igralca ustavijo in predlagajo drugačno nadaljevanje. Boal pravi, da namen tehnike v resnici ni iskanje prave poti in rešitve, temveč boljše razumevanje celotne situacije, razloga in načina opresije, vloge in moči zatiranih ipd. Udeleženci predstavo in svoj potencial spremembe v njej doživljajo še intenzivneje, saj se v resničnem življenju spopadajo s predstavljeno vrsto zatiranja.

ČASOPISNO GLEDALIŠČE

Skupina tehnik, ki pod svoj analitičen drobnogled jemlje dnevno časopisje. Glavne med njimi so:

• Enostavno branje: analiza članka, ki je vzet iz celotnega konteksta.
• Navzkrižno branje: udeleženci prebirajo hkrati in izmenično dve od izbranih tem; s tem ko se dopolnjujeta ali si kontrirata, dobita nove pomenske dimenzije.
• Dopolnjujoče branje: udeleženci izbranim člankom dodajajo informacije, ki jih vladajoči medijski diskurz običajno izpušča.
• Ritmično branje: članek se prebira v različnih glasbenih stilih, glede na vsebino.
• Improvizacijsko branje: časopisna novica je prebrana na zelo različne načine, s katerimi dobi različne poudarke in pomene.
• Zgodovinsko branje: udeleženci izberejo novici ali članku ustrezne zgodovinsko podobne in/ali kulturno relevantne dogodke.
• Podporno/okrepitveno branje: članku se dodajo pesmi, slike ipd.
• Paralelno branje: igralec skuša z mimiko upodobiti bistvo časopisnega članka.

NEVIDNO GLEDALIŠČE

Gre za tehniko predhodno pripravljene vsebine in poteka igre, ki se izvaja v javnem prostoru, toda brez vnaprejšnje vednosti publike. Igra izpostavlja tematiko družbenih krivic in sicer na način, ki provocira mimoidoče. Čeprav je scenarij igralcem znan vnaprej, morajo ti obvladati improvizacijo, ki jo zahteva interakcija z mimoidočimi. Igralci prevzamejo vloge zatiranih ali tistih, ki zatirajo, pogosto pa tudi vloge »naključnih mimoidočih«, ki se kot da popolnoma nehote vključijo v igro z glasnimi komentarji, nasprotovanji ali soglašanji. S tem naj bi spodbudili tudi vključitev »resničnih« mimoidočih. Ta tehnika ima pogosto aktivističen značaj.

BREAKING REPRESSION

Skozi to metodo se udeleženci spominjajo določenih trenutkov, ko so izkusili zatiranje, ko so se počutili diskriminirane, ko so to vlogo sprejeli in zato reagirali v nasprotju s svojimi občutji. Specifika te tehnike je osredotočenost na individualni, popolnoma subjektivni moment zatiranja. Eden od udeležencev opiše dogodek, drugi ga rekonstruirajo in reflektirajo, nato pa igrajo zgodbo, v kateri so udeleženci opresorji, zatiralci, izbrani kandidat pa se jim mora upirati, se z njimi boriti, jim kontrirati.

ANALITIČNO GLEDALIŠČE

Izbrani gledalec pove zgodbo, v kateri je bil zatiran; igralec to zgodbo sočasno zimprovizira. V nadaljevanju je zgodba razdrobljena, pripiše se ji različne družbene vloge, udeleženci pa morajo zanje poiskati konkreten fizični objekt, ki jih simbolizira. Npr. denarnica kot simbolni predmet glave družine, osebe, ki družino finančno preskrbuje. Skozi to metodo udeleženci spoznajo, da posameznikova dejanja niso zgolj rezultat človekove psihologije, pač pa tudi družbenega konteksta, v katerem živijo (npr. razred, spol, etnija, veroizpoved ipd.).

RITUALI IN MASKE

Udeleženci razkrivajo ideološko strukturo ritualov, skozi katere se udejanjajo specifični medosebni odnosi, družbene hierarhije in razmerja moči. Z maskami igralci reflektirajo vedenjske vzorce, ki jih morajo posamezniki v vsakdanu sprejeti skozi različne rituale, to pa določi njihovo družbeno vlogo. Ta tehnika poudarja različnost pomenov istega rituala za ljudi iz različnih družbenih slojev.

ZAKONODAJNO GLEDALIŠČE

Tehnika je nastala, ko je bil Boal član mestnega sveta, in temelji na glasovih volivcev, ki dobijo možnost odprtega dialoga med njimi kot meščani, in uradnimi institucijami oz. mestnimi političnimi entitetami. Boal je ta pristop poimenoval tudi prehodna demokracija, podoben pa je gledališki tehniki forum, le da se osredotoča zgolj na specifične spremembe v zakonodaji (torej ne na splošne družbene spremembe kot pri forumu). V času Boalovega mandata je bilo na ta način spremenjenih okrog dvajset zakonov, tehniko pa so kasneje uporabili tudi v Kanadi in Veliki Britaniji.

MAVRICA ŽELJA

Mavrične gledališke tehnike se ne fokusirajo na družbena zatiranja, pač pa na posameznikove individualne travme in negativne pretekle izkušnje. Tehnika se uporablja v terapevtske namene in je nadgradnja slikovnega gledališča.

 


Več o gledališču zatiranih:

O gledališču zatiranih
Začetki gledališča
Akterji in vloge v gledališču zatiranih